Vprašanje dostopnosti do grajenega okolja in informacij je osnovna človekova pravica, ki je deležna posebne pozornosti prav pri invalidih. Teh je na svetu po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije več kot 650 milijonov. Številke pa so še višje, če pogledamo širše in prištejemo še vse tiste, ki sicer niso invalidi, a se v nekaterih primerih ali v določenem življenjskem obdobju znajdejo v položaju, v katerem so tako ali drugače funkcionalno ovirani. V takšni vlogi se lahko znajde prav vsak, naj si bo to ob začasno ali trajno oteženem ali preprečenem normalnem delovanju dela telesa. Prav zato to pomembno vprašanje zahteva jasne smernice pri zagotavljanju univerzalnih človekovih pravic ter pravno zagotavljanje enakih možnosti in enake obravnave ter preprečevanja diskriminacije, ki jo doživljajo invalidi na različnih področjih življenja.
Dostopnost do grajenega okolja in informacijskih tehnologij so invalidom zagotovljene s Konvencijo o pravicah oseb s funkcionalnimi oviranostmi. Pri načrtovanju dostopnosti grajenega okolja je nujno upoštevati vse ključne predpise, med njimi najpomembnejšega Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) ter nacionalnih usmeritev in akcijskih programov, ki se tičejo Strategije Dostopne Slovenije (Nacionalnih usmeritev za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide).
Ker se invalidi v praksi še vedno soočajo s stalnimi ovirami pri izobraževanju, usposabljanju, sodelovanju v kulturnih in prostočasnih dejavnostih ter pri uveljavljanju osnovne pravice do mobilnosti, je nujno poskrbeti ne le za dosledno upoštevanje, pač pa tudi izvajanje zakonov in ukrepov v praksi. Le tako bodo invalidi deležni izenačevanja možnosti za vse.